Pariz – blišč in (totalna) beda

Oh, Pariz! Mesto prefinjene umetnosti in visoke mode, skratka mesto, ki privlači vse lepote tega sveta. V Parizu je renesančna Mona Liza, egipčanski obelisk, (rimski) slavolok in tako na prej. Zagotovo destinacija, ki Benetkam konkurira v boju za prevlado na listi želja slehernega zemljana. Vsa ta fasadni blišč pa v svojih nedrjih skriva prenekatiro gnilobo, ki klasičnemu lovcu na znamenitost večinoma ostane skrita.

Eiffelov stolp - simbol Pariza

Poznam veliko posameznikov, ki jim Pariz pomeni življenjsko željo in nekaj tistih, ki jim brez Pariza živeti ni. Naj mi ne zamerijo, ampak z vsakim obiskom glavnega mesta Francije, mi mesto deluje bolj odbijajoče. Da moje, sicer popolnoma subjektivno mnenje, ni povsem iz trte zvito, dokazuje svojevrsten fenomen, imenovan pariški sindrom. Gre za totalno razočaranje nad mestom. Sindrom so zaenkrat zaznali le pri japonskih turistih, ki si Pariz slikajo kot najlepše, najbolj prijazno in nasploh romantično mesto, ko pa srečajo pregovorno neprijazne domačine in se spopadejo s prometnim kaosom, se jim iluzije sesujejo v prah.

Pretiravati seveda ne gre, čeprav poročajo o najmanj štirih japonskih turistih, ki jih je njihovo veleposlaništvo predčasno poslalo domov, zaradi nenadne duševne stiske. Kakorkoli, vsi bodoči obiskovalci tega največjega francoskega mesta ste lahko brez skrbi. Kaj takega se Slovencem pač ne more zgoditi. V japonskih trgovinah je kupec kralj, v Franciji pa vas trgovci komaj pogledajo in to izkušnjo Slovenci že imamo. Tudi ljudje mrkih pogledov na javnem prevozu so nam blizu, vedno nasmejanim Japoncem pač ne.

Še vedno pa je kup stvari s katerimi se kot prebivalec ene najlepših in najbolj vinorodnih slovenskih dolin nikakor nisem mogel sprijazniti. Prva je zagotovo čistoča. Toliko listja, smeti in ostale navlake na ulicah ne vidiš nikjer v (razvitem svetu) zahodne Evrope. Niti burja za seboj ne pušča takega opustošenja. Ni mi povsem jasno, kako je mogoče, ob velikem številu smetnjakov in cestnih pometačih, tako zasvinjati mesto. Fraza par excellence ima očitno korenine nekje drugje.

Pogled na mesto z Montmartra

Drugo je vino. Na Montmartru, čudovitem umetniškem hribčku sredi Pariza, smo bili priča pravi mali gostinski katastrofi. To, da v lepem lokalu s privlačnim francoskim imenom strežejo Kitajci (morda tudi prebivalci katere druge vhodne dežele), me popolnoma nič ne moti. Da ne strežejo pri mizah in da si moraš pijačo naročit pri šanku, sem tudi še nekako prebolel. Da pa mi za 2,5 decilitrsko (mini) buteljko zaračunajo astronomsko ceno in mi poleg nje pod nos pomolijo še dva plastična kozarca, primerna le za kavo iz avtomata, tega pa nisem prenesel. Ali je bilo vino dobro ali ne, sploh ni pomembno.

Pariški lokali privabljajo goste na vse mogoče načine

Drugače pa boste pili in jedli precej dobro, tako v restavracijah kot na ulici. Zanimivi so predvsem kontrasti: pico pripravljajo priseljenci iz daljnih vzhodnih dežel, predstavniki črne celine pa so zadolženi za pripravo palačink. Če boste imeli priložnost, si seveda privoščite kakšno specialiteto, na primer polže. Šparali v Parizu zagotovo ne boste. Cene so najmanj 2 krat višje kot pri nas. Ker se nisem hotel pustiti dvakrat peljati na led, sem se namesto vina, odločil za preverjeno varianto – pivo. Toda sledil je še en hladen tuš. Za dve veliki pivi in kozarec mehurčkaste brezalkoholne pijače, sem bil primoran odšteti dobrih 26 evrov. Če bi šlo za vrh Eifflovega stolpa bi še nekako razumel, toda za klasičen lokal na ulici, je pa 10 evrov za pivo nekoliko preveč.

Ne glede na vse zgoraj napisano, je Pariz še vedno vreden ogleda. Če odmislite vse pomanjkljivosti, se lahko dodobra naužijete kulturno-zgodovinskih lepot. Sprehod po Elizejskih poljanah do slavoloka zmage, pogled na mesto (na jasen dan) z vrha Eifflovega stolpa na mesto, vožnja z ladjico mimo Notredamske katedrale, vaša karikatura izpod rok montmartrskih umetnikov, prevelika doza umetnosti v Lovru, kabaretna predstava v Moulin Rougeu ali le kava v klasični pariški kavarni. To je le nekaj predlogov, ki jih ne boste pozabili za vse življenje.

Karikatura izpod rok montmartrskih umetnikov ne bo poceni

Oddaljenost Pariza je še v mejah normale, da se vanj odpravite kar z avtomobilom. Dobrih 1200 kilometrov bo pomenilo, da boste dan preživeli na avtocestah. Sicer pa je v ponudbi ogromno turističnih aranžmajev, ki vas, z avtobusom ali letalom, odpeljejo na podaljšan romantični vikend. Tretja možnost je še nizkocenovni letalski prevoz. Če boste našli dovolj ugodne karte, se vam splača zapeljati do Treviza, od koder vas čaka le dobro uro dolg let do letališča Beauvais.

Včasih močno utrjen otok sredi Sene, danes mesto Notredamske katedrale

 

Za konec pa še par besed o samem mestu. Nastanki segajo do 4500 let pred našim štetjem, večji vzpon pa je zaslediti s prihodom Rimljanov, ki so pariško kotlino osvojili leta 52 p.n.š. Z zlomom rimskega imperija in prihodom germanskih plemen v 3. stoletju je mesto začelo propadati in se v začetku 4. stoletja omejilo le še na močno utrjen otok sredi Sene. Sledilo je dolgo obdobje obleganj, uporov in vojn, ki se je končalo z zamenjavo (kraljeve) oblasti leta 1789 v eni najznamenitejših revolucij v zgodovini. Med drugo svetovno vojno je bil Pariz okupiran s strani nemške vojske, vendar mu je vojna vihra prizanesla in je osvoboditev leta 1944 dočakal popolnoma nepoškodovan. Pariz se danes razprostira na stotih kvadratnih kilometrih in je ob popisu prebivalstva leta 2006 štel dobra dva milijona prebivalcev.

Če se boste odločili za Pariz v lastni režiji, si brezplačno rezervirajte hotel na tej povezavi.

‘Nije žvaka za seljaka’

Zanimivi zgodbi preteklega tedna sta me vzpodbudili, da napišem še par besed na temo potovanj. Se opravičujem, če je koga zmotil naslov v ‘tujem’ jeziku, vendar se mi je zdelo, da ta balkanska ljudska modrost najbolje opisuje situacije predstavljene v nadaljevanju.

Ne morem se imeti za svetovnega popotnika, ker v vseh teh vandrajočih letih nisem niti enkrat prestopil meja stare celine. V zbirki imam sicer dve skrajni točki, Nordkapp (Norveška) – najsevernejšo točko Evrope in Cabo de roca (Portugalska) – najzahodnejšo točko celinske Evrope. Poleg tega sem s hotelskega balkona v Istanbulu zrl v Azijo, ki se je bohotila prek ožine. Pa vendar se je nabralo nekaj izkušenj, ki mi preprečujejo, da bi ga kje kapitalno polomil.

Istanbul

Imam pa tudi sam nekaj cvetk na zalogi. Prva je ta, da so mi italijanski varuhi reda in miru, okrnili že tako nizek študentski proračun. 100.000 takratnih lir me je stalo nepravilno parkiranje in odvoz vozila s pajkom. Na prvi pogled se mi je zdelo, da imam srečo, ko sem zagledal prosto parkirno mesto v samem središču malega sicilijanskega mesta. Sreča se je kmalu razblinila, ko sem 2000 kilometrov stran od doma, debelo gledal v prazen prostor, kjer je bil še pred nekaj urami parkiran moj avto. Uradniki so sicer razumeli, da študentje iz neke eksotične države za katero še niso nikoli slišali, nimajo prav veliko denarja, vendar parkiranje pod znakom ‘prepovedano parkiranje’ pred samo mestno hišo, ne more ostati nekaznovano.

Ribiška vasica na Siciliji

Druga prigoda je s Portugalske in prav tako pripada obdobju nizkocenovnih študentskih potovanj. Spali smo večinoma kar v avtomobilu, za kar pa je bilo potrebno najti kolikor toliko sprejemljivo lokacijo. Sam sem na sovoznikovem sedežu že sanjal sladke sanje, ko me predramijo besede: ‘Imava problem.’ Odprem oči in pred sabo zagledam atlantski ocean s precej visokimi valovi. Spravimo se čim prej odtod si rečem, vendar kmalu ugotovim, da to ne bo tako enostavno, saj je avto vkopan v mivko. Nekoliko težja noga seveda ni spravila avtomobila z mesta ampak ga je vkopala do te mere, da je podvozje sedelo na mivki in kolesa so se brez oprijema vrtela v prazno. Prijazni domačini so nama priskočili na pomoč, nikakor pa niso mogli razumeti, kaj za vraga sva počela z avtomobilom na plaži.

Če ne čutite močne želje po pustolovščinah, tega raje ne počnite. Veliko ljudi se z nekoliko bolj avanturističnih potovanj vrne razočaranih, utrujenih in z željo, da kaj takega ne ponovijo nikoli več. Če ste večino svojega dopusta preživeli v hotelih, ki ste jih rezervirali na turističnih agencijah, se tega držite tudi v prihodnje. Kar nekaj ljudi me je vprašalo, kako greš z 10 let starim avtomobilom nižjega razreda na 7.000 kilometrov dolgo pot v neznano? Enostavno, usedeš se v avto in greš. Če čutite negotovost, je to jasen signal, da na pustolovščine (še) niste pripravljeni. Za konec pa še obljubljeni zgodbi. Prva govori o tem, kako na hitro zdesetkati družinski proračun, druga pa ima zanimiv zaplet s srečnim koncem.

St Paul's Cathedral, London

Računovodkinja, ki skrbno beleži vse moje dopustniške odsotnosti, me je prosila, če ji lahko pokažem, kako se kupi letalske karte za London prek spleta. Ker vedno razlagam kako je to poceni in enostavno, se je tudi sama odločila, da obišče angleško prestolnico. Ni problema, z veseljem pokažem. Odprem spletno stran, pokažem kako izbereš destinacijo in želene datume. Odkljukaš stvari, ki jih ne potrebuješ in tako prihraniš še kakšen evro. Na koncu vpišeš svoje podatke in kar je najpomembneje – karte plačaš. Skratka, precej enostavno. Ker kreditne ni imela pri sebi je rekla, da bo zadevo dokončala doma. Naslednje jutro sem povprašal kako je šlo z nakupom in dobil pritrdilen odgovor z nekoliko grenkim priokusom. In sem postal radoveden. Na vprašanje koliko je plačala za karte sem dobil presenetljiv odgovor: 1000€ za tri povratne karte. Mene je skoraj kap, ker sem zadnjič plačal vsega 8€ za povratno karto (takse vključene).

In kako ji je uspelo? Že tako je izbrala drage karte, nato je obkljukala vsemogoče dodatne storitve, kar je naneslo okrog 500€. Ker ni bila popolnoma prepričana da je nakup uspel, je celoten postopek ponovila še enkrat. Bravo! Rezultat: okroglih 1000 evrov in veliko prostora na letalu. Včasih razmišljam kako nizkocenovnim letalskim družbam uspe preživeti. Sedaj imam odgovor. Če je le 10% njihovih strank takih, potem se jim ni bati za obstoj.

Druga zgodba govori o treh sestrah iz dolenjske. Najmlajša izmed njih šteje 79 let. Odločile so se, da si izpolnijo dolgoletno željo in obiščejo svoje sorodnike v Kanadi. Svojci so uredili vse potrebno in jih peljali na letališče, kjer so se vkrcale na letalo. V Kanadi jih je pričakala skupina sorodnikov s katerimi so preživele naslednje dni. Ko je bilo obiska konec, so jih zopet spravili na letalo in vse je kazalo, da bo misija končana uspešno. A se je zataknilo. Letalo je kmalu po vzletu, zaradi neurja, moralo zasilno pristati v nekem ameriškem mestu. Ker Američani svoje stranke jemljejo skrajno resno, so vse potnike naložili na avtobus in jih peljali v hotel Hilton. Zjutraj naj bi potnike ponovno pobrali in jih peljali nazaj na letališče, kjer bodo nadaljevali s predvideno potjo. Letalo je na Brniškem letališču, na veliko začudenje svojcev, pristalo brez omenjenih sester. Raziskovanje, kje se je zataknilo, ni obrodilo nobenih sadov. Zabeleženo je bilo, da so se vkrcale na letalo, vendar jih pri pristanku na njem ni bilo. Kaj se je pravzaprav zgodilo ni zal pojasniti nihče.

Zataknilo se je v hotelu. Ker niso razumele navodil, so v svoji hotelski sobi ostale celih 8 dni! Na recepcijo si niso upale, ker nobena od njih ni znala besedice angleško, tudi domov so klicale brez uspeha, saj niso vedele, da je za mednarodne telefonske pogovore potrebno vpisati izstopno in vstopno kodo. Vse kar so v hotelu počele je to, da so se iz 8. nadstropja odpravile v 6., kjer je bila jedilnica. Niti tega niso vedele v katerem kraju sploh so. In kaj se je zgodilo 8. dan? Rešila jih je sobarica bosanske narodnosti, ki je vsaj delno razumela, kar so ji imele sestre povedati. Zgodba se je srečno končala. Verjetno se boste še vprašali, kdo je poravnal stroške bivanja v tako prestižnem hotelu? Letalska družba verjetno, saj sestre ob svojem odhodu iz hotela niso plačale nič.

Preden odpotujete poglejte kaj svetujejo drugi na tej povezavi.

Rezervacijo hotela kjerkoli na svetu lahko opravite brezplačno na tej povezavi.

Križarjenje – dostopni luksuz ali zgolj alternativa Jadranu

Križarjenje – dostopni luksuz ali zgolj alternativa Jadranu

Križarjenja so bila včasih v domeni petičnežev, ki so svoj dopust preživljali v objemu razkošja. Časi se seveda spreminjajo in tako so križarjenja danes povsem dostopna tudi širšemu krogu ljudi. Zagotovo so odščipnila del turistične pogače sosednji Hrvaški, ki sicer ostaja prva izbira Slovencev. Družina s dvema otrokoma bo za osem dnevno križarjenje po Mediteranu odštela le kakšen evro več kot v katerem od solidnih hotelov na Jadranu. Tudi mit, da ima Jadran najlepše morje, počasi usiha. Slovenci, ki smo tradicionalno bolj zapečkarski in se za dopust odločamo za bližnje in predvsem preverjene destinacije, smo spoznali, da je dopust lahko tudi kaj drugega, kot počitnikovanje v zastarelih apartmajih. Zvečer še sprehod po promenadi z obvezno (po možnosti slovensko) pivo za glavo družine in sladoledom za otroke, ki si včasih izpogajajo še kakšen popolnoma neuporaben predmet iz pisanih stojnic s klasično dopustniško šaro.

Zaostreni politični odnosi s Hrvaško, ki s preprostim posameznikom nimajo nič skupnega, so naredili vsaj eno dobro stvar. Slovenec, ki celo leto gara za tistih nekaj dni, ki jih bo preživel v miru z družino, res ne potrebuje slabe postrežbe in očitajočih pogledov. Ne, slovenski turist, ki pridno polni Hrvaško malho, res ni kriv, da ima država blokiran vstop v EU. To je po mojem mnenju glavni razlog, da smo Slovenci začeli iskati alternative. Na roko nam gre tudi naša valuta, ki je drastično podražila življenjske stroške, in tako zmanjšala cenovni šok, ki je bil pri odhodu v zahodne dežele precej pogost pojav. Začelo se je s Španijo, kamor so kot izvidniki hodili naši maturantje, potem je prišla na vrsto Grčija, danes je povsem ustaljena destinacija tudi Francija in Italija, še posebno njuna otoka v Tirenskem morju – Korzika in Sardinija. Seveda so tu še vse ostale bolj ali manj eksotične destinacije, ki pa presegajo domet preprostega slovenskega počtnikovalca.

Ena od alternativ je zagotovo tudi križarjenje. Idealna izbira za tiste, ki se radi izognejo pločevinastim zastojem, kljub temu pa obiščejo večje število zanimivih destinacij v različnih državah. Pomembno vlogo igra tudi ’sosedski efekt’, saj zagotovo ne boste pozabili sosedom omeniti, kakšnega luksuza ste bili na ladji deležni. Podjetij, ki ponujajo križarjenja, je v svetu celo morje. Predvsem so popularna križarjenja po Karibih, indijskem oceanu in Skandinaviji. Visoko na seznamu želja je tudi Sredozemlje, ki poleg lepega morja ponuja tudi bogato zgodovino in kulturo. To je za Slovence tudi najbolj priročno, saj so odhodi iz vseh večjih, nam bližnjih pristanišč. Ostale variante zahtevajo nekoliko večji finančni vložek, saj boste pred samo plovbo morali uporabiti še dragi letalski prevoz. Eno največjih svetovnih podjetij, specializiran za križarjenja ima sedeš v Genovi, večino svojih aranžmajev vzhodnega Mediterana pa začnejo v še bližjih Benetkah.

Večina ljudi, ki se odloči za križarjenje pred odhodom nima prave predstave kakšen bo njihov dopust. Nekaj stvari poznajo iz filmov, nekaj so slišali od znancev, največ leporečja pa so bili deležni na turistični agenciji ali na spletnih straneh ladjarja. Zagotovo se večini pred očmi večkrat zavrti prizor iz zadnjega dejanja vsemogočnega Titanika. Ves strah je popolnoma odveč. Ladje so moderne, računalniško vodene s pomočjo satelitov. Za vsak slučaj je tu še 12 članska posadka, ki vse skupaj nadzoruje. Verjetnost, da bi se vam kaj zgodilo, je po moji oceni zares majhna. Seveda so tu še vedno bolj popularni pirati, ki pa jih v Mediteranu ne gre pričakovati. Zanimivo je tudi, da krmilo ladje prevzame lokalni kapitan, če je vplutje ali ‘parkiranje’ nekoliko bolj zahtevno. Plovba skozi beneško laguno je tak primer. Tudi za varnost na sami ladji je dobro poskrbljeno. Podučili vas bodo o tem, kako reagirati in kaj storiti v primeru, da se zgodi karkoli nepredvidljivega. Rešilnih čolnov je dovolj za vse in tudi časa da pridete do njih bo na pretek, saj se taka orjaška ladja ne potopi v trenutku.

Če se boste odločili za križarjenje dobro preverite ladjo. Večina je novih (narejenih v zadnjem desetletju), nekaj pa jih je starejšega datuma. Seveda so bile vmes večkrat prenovljene in posodobljene, vendar bo še vedno čutiti, da gre za starejši objekt. Največje ladje krepko presegajo dolžino 300 metrov, so pa seveda tudi manjše, ki zagotavljajo hitrejšo in bolj okretno plovbo, je pa treba poudariti, da niso tako uspešne v boju z razburkanim morjem. Ne skrbite – tablete proti morski bolezni so vključene v ceno aranžmaja. Sicer pa se pluje predvsem ponoči, kar je odlično, saj se skoraj vsako jutro zbudiš v novem kraju. Vkrcavanje in izkrcavanje je dobro organizirano in poteka tekoče. Upoštevajte navodila, saj boste tako sebi kot drugim naredili veliko uslugo. Ni enostavno iz ladje spraviti več kot 3000 ljudi, ki bi radi na kopno stopili še preden se ladja dokončno usidra. V večjih pristaniščih se ladja zasidra k pomolu, če pa globina morja tega ne dovoljuje, vas bodo na obalo spravili lokalni čolnarji. Če pristanišče nima dovolj razpoložljivih kapacitet, mornarji v vodo spustijo rešilne čolne, ki vas odpeljejo na obalo. Vsa stvar poteka izjemno hitro saj v vsakem momentu operira vsaj 10 čolnov s kapaciteto preko 100 potnikov.

Vsi našteti transferji so všteti v ceno. Je pa treba poudariti, da cena, ki jo plačate agenciji nikakor ni končna. S svojim denarjem ravnajte previdno. Na ladji je namreč vse pripravljeno, da iz vas izmolzejo poslednji evro. Uvedli so brezgotovinsko plačevanje, kar pomeni manjšo kontrolo nad porabljenim denarjem. Seveda so tu številni bari, trgovine, saloni, casinoji,… ki računajo, da si boste vsake toliko rekli ‘Le enkrat se živi!’ in pljunili tistih nekaj evrov za razkošje. Cene na cenikih niso končne, saj se vsemu prišteje še okrog 10% napitnine. Temu se ne boste izognili. Izogniti se ne boste mogli niti ‘dajatvi’, ki vam jo bodo na koncu zaračunali. Ta bo v višini 100 € po osebi in je namenjena opravljenim uslugam, sicer ustrežljivega in prijaznega osebja. Drugi stroški, ki jih utegnete imeti, so še ekskurzije, ki jih organizirajo v vsakem pristanišču. Če ste vsaj malo pustolovski tega ne boste potrebovali in se boste v mesto odpravili v lasti režiji in tako po svojih željah izkoristili ure, ki so na voljo v posameznem kraju. Večji strošek bo še pijača, ki je precej draga. Dvakrat dnevno poteka ‘happy hour’, ki ga velja izkoristiti, saj boste za ceno ene prejeli dve enaki pijači. To je lahko dober varčevalni ukrep, saj boste za 5 € (+ napitnina!) prejeli dve veliki pivi, kaj je že bolj primerljivo z domačim okoljem. Kakšno stvar se da tudi prešvercat s kopnega, vendar vam bodo v večini primerov alkoholno pijačo zaplenili in vam jo vrnili ob koncu križarjenja.

Sicer pa vam na ladji nikakor ne bo dolgčas. Za to bo poskrbelo številno osebje. V povprečju pade na vsake tri goste en zaposlen. Poskrbeli bodo, da boste imeli dvakrat dnevno pospravljeno sobo, da boste jedli tudi ob nemogočih urah, da boste zjutraj telovadili in se zvečer učili novih plesnih korakov ali pa zabavali ob vragolijah akrobatov in komedijantov v ogromnem teatru. Seveda so tukaj še bazeni, igrišča, disko klub, casino in še bi lahko naštevali. Če se vam zgodi karkoli neprijetnega vas bo oskrbel zdravnik v lastni ordinaciji, vso kurativo pa boste nakupili v lekarni. Tudi za otroke je dobro poskrbljeno. Na splošno je ladja dobro ograjena, tako da ni bojazni da bi vaš otrok zgrmel v morje. Poleg tega je na ladji organizirano varstvo s celodnevnimi aktivnostmi v vrtcu. Otroci morda ne bodo najbolj navdušeni, kajti med petimi jeziki, ki jih govorijo varuške, ni najti slovenščine.

Za konec še beseda o osebju. Ta prihaja iz skoraj stotih držav (ja, tudi Slovenci so vmes) in je povečini zelo prijazno. Največ je Indijcev (predvsem zaradi znanja angleščine), sledijo Tajci, Brazilci in tako naprej. Vsi so opremljeni z značko, tako da boste takoj vedeli kdo so, za kaj so zadolženi in od kod prihajajo. Hierarhija je po moji oceni skladna z trenutno politično-ekonomskimi razmerami v svetu. Če si iz revne države tretjega sveta, boš opravljal najnižja dela. Slovenci so recimo nekje vmes (prodajalci v trgovinah), potem pa vse do vrha, ki se zaključi s kapitanom, ki je ponavadi iz iste države kot podjetje za katerega dela (v mojem primeru je bila to Italija). Torej – izbira za naslednji dopust je v vaših rokah. Če se boste odločili za križarjenje vam želim mirno morje.

križarjenje

Križarjenja so bila včasih v domeni petičnežev, ki so svoj dopust preživljali v objemu razkošja. Časi se seveda spreminjajo in tako so križarjenja danes povsem dostopna tudi širšemu krogu ljudi. Zagotovo so odščipnila del turistične pogače sosednji Hrvaški, ki sicer ostaja prva izbira Slovencev. Družina s dvema otrokoma bo za osem dnevno križarjenje po Mediteranu odštela le kakšen evro več kot v katerem od solidnih hotelov na Jadranu. Tudi mit, da ima Jadran najlepše morje, počasi usiha. Slovenci, ki smo tradicionalno bolj zapečkarski in se za dopust odločamo za bližnje in predvsem preverjene destinacije, smo spoznali, da je dopust lahko tudi kaj drugega, kot počitnikovanje v zastarelih apartmajih. Zvečer še sprehod po promenadi z obvezno (po možnosti slovensko) pivo za glavo družine in sladoledom za otroke, ki si včasih izpogajajo še kakšen popolnoma neuporaben predmet iz pisanih stojnic s klasično dopustniško šaro.

Čudovite plaže so tudi izven Jadrana (Rodos)

Zaostreni politični odnosi s Hrvaško, ki s preprostim posameznikom nimajo nič skupnega, so naredili vsaj eno dobro stvar. Slovenec, ki celo leto gara za tistih nekaj dni, ki jih bo preživel v miru z družino, res ne potrebuje slabe postrežbe in očitajočih pogledov. Ne, slovenski turist, ki pridno polni Hrvaško malho, res ni kriv, da ima država blokiran vstop v EU. To je po mojem mnenju glavni razlog, da smo Slovenci začeli iskati alternative. Na roko nam gre tudi naša valuta, ki je drastično podražila življenjske stroške, in tako zmanjšala cenovni šok, ki je bil pri odhodu v zahodne dežele precej pogost pojav. Začelo se je s Španijo, kamor so kot izvidniki hodili naši maturantje, potem je prišla na vrsto Grčija, danes je povsem ustaljena destinacija tudi Francija in Italija, še posebno njuna otoka v Tirenskem morju – Korzika in Sardinija. Seveda so tu še vse ostale bolj ali manj eksotične destinacije, ki pa presegajo domet preprostega slovenskega počtnikovalca.

Čudovit pogled na Benetke s terase križarke

Ena od alternativ je zagotovo tudi križarjenje. Idealna izbira za tiste, ki se radi izognejo pločevinastim zastojem, kljub temu pa obiščejo večje število zanimivih destinacij v različnih državah. Pomembno vlogo igra tudi ’sosedski efekt’, saj zagotovo ne boste pozabili sosedom omeniti, kakšnega luksuza ste bili na ladji deležni. Podjetij, ki ponujajo križarjenja, je v svetu celo morje. Predvsem so popularna križarjenja po Karibih, indijskem oceanu in Skandinaviji. Visoko na seznamu želja je tudi Sredozemlje, ki poleg lepega morja ponuja tudi bogato zgodovino in kulturo. To je za Slovence tudi najbolj priročno, saj so odhodi iz vseh večjih, nam bližnjih pristanišč. Ostale variante zahtevajo nekoliko večji finančni vložek, saj boste pred samo plovbo morali uporabiti še dragi letalski prevoz. Eno največjih svetovnih podjetij, specializiran za križarjenja ima sedeš v Genovi, večino svojih aranžmajev vzhodnega Mediterana pa začnejo v še bližjih Benetkah.

Pristanišče v Bariju

Večina ljudi, ki se odloči za križarjenje pred odhodom nima prave predstave kakšen bo njihov dopust. Nekaj stvari poznajo iz filmov, nekaj so slišali od znancev, največ leporečja pa so bili deležni na turistični agenciji ali na spletnih straneh ladjarja. Zagotovo se večini pred očmi večkrat zavrti prizor iz zadnjega dejanja vsemogočnega Titanika. Ves strah je popolnoma odveč. Ladje so moderne, računalniško vodene s pomočjo satelitov. Za vsak slučaj je tu še 12 članska posadka, ki vse skupaj nadzoruje. Verjetnost, da bi se vam kaj zgodilo, je po moji oceni zares majhna. Seveda so tu še vedno bolj popularni pirati, ki pa jih v Mediteranu ne gre pričakovati. Zanimivo je tudi, da krmilo ladje prevzame lokalni kapitan, če je vplutje ali ‘parkiranje’ nekoliko bolj zahtevno. Plovba skozi beneško laguno je tak primer. Tudi za varnost na sami ladji je dobro poskrbljeno. Podučili vas bodo o tem, kako reagirati in kaj storiti v primeru, da se zgodi karkoli nepredvidljivega. Rešilnih čolnov je dovolj za vse in tudi časa da pridete do njih bo na pretek, saj se taka orjaška ladja ne potopi v trenutku.

Iskrcavanje na Santoriniju

Če se boste odločili za križarjenje dobro preverite ladjo. Večina je novih (narejenih v zadnjem desetletju), nekaj pa jih je starejšega datuma. Seveda so bile vmes večkrat prenovljene in posodobljene, vendar bo še vedno čutiti, da gre za starejši objekt. Največje ladje krepko presegajo dolžino 300 metrov, so pa seveda tudi manjše, ki zagotavljajo hitrejšo in bolj okretno plovbo, je pa treba poudariti, da niso tako uspešne v boju z razburkanim morjem. Ne skrbite – tablete proti morski bolezni so vključene v ceno aranžmaja. Sicer pa se pluje predvsem ponoči, kar je odlično, saj se skoraj vsako jutro zbudiš v novem kraju. Vkrcavanje in izkrcavanje je dobro organizirano in poteka tekoče. Upoštevajte navodila, saj boste tako sebi kot drugim naredili veliko uslugo. Ni enostavno iz ladje spraviti več kot 3000 ljudi, ki bi radi na kopno stopili še preden se ladja dokončno usidra. V večjih pristaniščih se ladja zasidra k pomolu, če pa globina morja tega ne dovoljuje, vas bodo na obalo spravili lokalni čolnarji. Če pristanišče nima dovolj razpoložljivih kapacitet, mornarji v vodo spustijo rešilne čolne, ki vas odpeljejo na obalo. Vsa stvar poteka izjemno hitro saj v vsakem momentu operira vsaj 10 čolnov s kapaciteto preko 100 potnikov.

Romantični večer na ladji

Vsi našteti transferji so všteti v ceno. Je pa treba poudariti, da cena, ki jo plačate agenciji nikakor ni končna. S svojim denarjem ravnajte previdno. Na ladji je namreč vse pripravljeno, da iz vas izmolzejo poslednji evro. Uvedli so brezgotovinsko plačevanje, kar pomeni manjšo kontrolo nad porabljenim denarjem. Seveda so tu številni bari, trgovine, saloni, casinoji,… ki računajo, da si boste vsake toliko rekli ‘Le enkrat se živi!’ in pljunili tistih nekaj evrov za razkošje. Cene na cenikih niso končne, saj se vsemu prišteje še okrog 10% napitnine. Temu se ne boste izognili. Izogniti se ne boste mogli niti ‘dajatvi’, ki vam jo bodo na koncu zaračunali. Ta bo v višini 100 € po osebi in je namenjena opravljenim uslugam, sicer ustrežljivega in prijaznega osebja. Drugi stroški, ki jih utegnete imeti, so še ekskurzije, ki jih organizirajo v vsakem pristanišču. Če ste vsaj malo pustolovski tega ne boste potrebovali in se boste v mesto odpravili v lasti režiji in tako po svojih željah izkoristili ure, ki so na voljo v posameznem kraju. Večji strošek bo še pijača, ki je precej draga. Dvakrat dnevno poteka ‘happy hour’, ki ga velja izkoristiti, saj boste za ceno ene prejeli dve enaki pijači. To je lahko dober varčevalni ukrep, saj boste za 5 € (+ napitnina!) prejeli dve veliki pivi, kaj je že bolj primerljivo z domačim okoljem. Kakšno stvar se da tudi prešvercat s kopnega, vendar vam bodo v večini primerov alkoholno pijačo zaplenili in vam jo vrnili ob koncu križarjenja.

Vragolije ladijskih zabavljačev v teatru

Sicer pa vam na ladji nikakor ne bo dolgčas. Za to bo poskrbelo številno osebje. V povprečju pade na vsake tri goste en zaposlen. Poskrbeli bodo, da boste imeli dvakrat dnevno pospravljeno sobo, da boste jedli tudi ob nemogočih urah, da boste zjutraj telovadili in se zvečer učili novih plesnih korakov ali pa zabavali ob vragolijah akrobatov in komedijantov v ogromnem teatru. Seveda so tukaj še bazeni, igrišča, disko klub, casino in še bi lahko naštevali. Če se vam zgodi karkoli neprijetnega vas bo oskrbel zdravnik v lastni ordinaciji, vso kurativo pa boste nakupili v lekarni. Tudi za otroke je dobro poskrbljeno. Na splošno je ladja dobro ograjena, tako da ni bojazni da bi vaš otrok zgrmel v morje. Poleg tega je na ladji organizirano varstvo s celodnevnimi aktivnostmi v vrtcu. Otroci morda ne bodo najbolj navdušeni, kajti med petimi jeziki, ki jih govorijo varuške, ni najti slovenščine.

Paluba Coste Fortune

Za konec še beseda o osebju. Ta prihaja iz skoraj stotih držav (ja, tudi Slovenci so vmes) in je povečini zelo prijazno. Največ je Indijcev (predvsem zaradi znanja angleščine), sledijo Tajci, Brazilci in tako naprej. Vsi so opremljeni z značko, tako da boste takoj vedeli kdo so, za kaj so zadolženi in od kod prihajajo. Hierarhija je po moji oceni skladna z trenutno politično-ekonomskimi razmerami v svetu. Če si iz revne države tretjega sveta, boš opravljal najnižja dela. Slovenci so recimo nekje vmes (prodajalci v trgovinah), potem pa vse do vrha, ki se zaključi s kapitanom, ki je ponavadi iz iste države kot podjetje za katerega dela (v mojem primeru je bila to Italija). Torej – izbira za naslednji dopust je v vaših rokah. Če se boste odločili za križarjenje vam želim mirno morje.

Preden se odločite za križarjenje preverite kaj priporočajo posamezni avtorji.

Če se na vodi ne znajdete najbolje vam je na tej povezavi na voljo največja svetovna stran, ki omogoča brezplačno rezervacijo hotelov kjerkoli na svetu.

@, #, RT, HT, OH in druga Twitter-jeva (uporabna) navlaka

Twitter ste verjetno že ozavestili. Poleg Facebooka in Googla, trenutno najbolj medijsko podprta spletna aplikacija namenjena mikrobloganju. Kljub ekstremno enostavni uporabi, je tukaj še nekaj cukrčkov, ki jih je dobro poznati.

Twitter RT in HT

Vstopna stran Twitter-ja je bila pred kratkim prenovljena

RT je skrajšava (ker imate na voljo imate samo 140 znakov) za zloženko ReTweet. To pride v uporabo takrat, ko se vam določen tweet zdi zanimiv in bi ga radi delili s svojimi zasledovalci (podobno kot bi preposlali zanimiv mail). V bistvu tudi priznate, da ste tweet povzeli po nekom drugem in tako niste njegov originalni avtor. Ponavadi se zraven dodaja tudi ime avtorja (oziroma psevdonim za katerim se skriva), ki mu je na začetku dodana afna. Tole je uporabno predvsem, če vaši zasledovalci ne sledijo tej osebi (ali brandu). V kolikor imate le peščico zasledovalcev, tega skoraj ne boste uporabljali. Drugače pa bodite še posebej pozorni na dolžino besedila, če želite, da vaš originalni tweet povzamejo vaši zasledovalci. Če hočem, da zasledovalci povzamejo moje besede, moram besedilo spustiti krepko pod 140 znakov, saj bodo na začetek dodali še RT @martinpelicon (18 znakov skupaj z dvema presledkoma). Še tole: RT je del kulture/slenga na Twitter-ju. Ni nobena sistemska funkcija, tako da sama aplikacija ne reagira nanjo s kakšno aktivnostjo. Podobno je tudi s kratico HT, ki predstavlja angleško besedo Heard Through. To uporabimo, kadar povzemamo uporabnika Twitter-ja, vendar smo besede slišali v živo, direktno iz njegovih ust (in ne le prebrali njegov tweet). Torej, če bi nekdo povzel moje besedi, ki jih je slišal zjutraj, ko sva skupaj pila kavo, bi napisal takole: HT @martinpelicon ‘Danes je ta kava še prav posebno dobra!’

Twitter OH

OH je skrajšava za angleško besedo OverHeard. Če boste pred tweet napisali OH, boste zasledovalcem sporočili, da ste naslednje besede ujeli slučajno, jih pobrali na ulici ali kje drugje. In ker so se vam zdele zanimive, ste jih tudi objavili. Tukaj ponavadi ni citata, ker morda avtorja ne poznamo ali ga (zaradi narave vsebine) niti ne želimo razkriti. Če niste na kratko s prostorom uporabite še navednice. Tudi tukaj ne gre za sistemsko funkcijo, ampak za ustaljeno kratico.

Twitter @

Primer odgovora z uporabo afne

V kolikor v začetku tweeta dodate naslovnika (ime uporabniškega računa na Twitter-ju) in mu brez presledka predenj postavite še afno, bo sistem to razumel kot odgovor ali sporočilo temu uporabniku. Tak tweet se objavi na vaši strani, prav tako pa tudi na strani z sporočili (odgovori) pri naslovniku. Če niste v pleteni v pogovor, boste take pogovore na svojem Twitterju videli le v primeru, da ste povezani z obema vpletenima. V nasprotnem primeru bo šel pogovor /odgovor mimo vas, saj pri Twitter-ju skrbijo da privatne zadeve niso razbobnane. Seveda pa lahko nekomu odgovarjate tako, da bodo to vsi videli. V tem primeru na začetku spustite naslovnika in objavite kot klasičen tweet.

Twitter #

Lojtra, kot ji radi rečemo (ang. hash), je tudi uporabna zadeva, predvsem pri iskanju tem, ki nas zanimajo. Twitter ima posebno podstran za iskanje med tweeti: search.twitter.com. Če na primer iščemo zaposlitveni sejem Kariera, bomo pred besedo kariera brez presledka ustavili # (#kariera). Tako se bomo izognili vsem zadetkom, ki imajo vmes besedo kariera, nas pa v tem trenutku ne zanimajo. Ob tem seveda upamo, da je organizator sejma (@MojeDelo) seveda naredil isto, ko je objavljal novice v zvezi s tem dogodkom. Iskalnik je zanimiv tudi za marketaše (in ostale spletne džankije), saj lahko zelo natančno spremljamo katere teme so trenutno najbolj vroče. Ne bo težko uganiti, da je pred nekaj tedni tu kraljevala besedna zveza ‘Michael Jackson’.

Aha, v službi ne morete do Twitter-ja

Se dogaja vsem, še posebej v ZDA, zato so rešili tudi ta problem. NutshellMail je brezplačni servis, ki vam pošlje update iz Twitter-ja, pa tudi iz MySpace-a in Facebook-a. Seveda gre komunikacija tudi v obratni smeri in tako nič ne zamudite, tudi če ste za službenim požarnim zidom. NutshellMail je uporaben tudi če imate prost dostop do socialnih skupnosti, saj si sami določite kdaj naj mail pride do vas. V primeru, da nadrejeni naročijo pregled obiskanih strani, bo zaznati le kratek skok na določeno stran in ne visenja na njej cel dan. Ko smo že pri aplikacijah za Twitter, velja omeniti, da je na voljo (po moji oceni) že več kot 1000 različnih zadev, ki domnevno izboljšujejo uporabo Twitter-ja. Tako lahko z njegovo pomočjo spreminjate status na Facebook-u, če pa ste uporabnik večih spletnih skupnosti, se odločite za Ping, ki bo z enim vnosom osvežil statuse na vseh. Najbolj uporabna zadeva je zagotovo skrajšalnik URL naslovov. Tweeti so omejeni na 140 znakov in kaj rado se zgodi, da vam celoten prostor zavzame link, ki ste ga hoteli deliti z drugimi. Ni problema, skrajševanikov URL naslovov je malo morje. Jaz najraje uporabljam Qwx.si (@Qwxsi), ker je slovenski proizvod in ker nima takega navala kot ameriški konkurenti in zato porabi še kakšen znak manj.

Kako je z brisanjem sporočil

Ikona za brisanje se pojavi, če zapeljete miško preko tweeta

Brišete lahko le svoje tweete, tiste pa, ki niso prišli izpod vaših prstov, boste primorani pustiti pri miru. Ne glede na kateri strani ste in ste seveda prijavljeni s svojim uporabniškim računom, boste na desni strani svojega tweeta opazili majhen smetnjak. To je ikona za brisanje, ki se pojavi, če zapeljete miško preko tweeta. Če ste objavili nekaj, kar sedaj obžalujete, je morda že prepozno, saj je bil vaš tweet verjetno že opažen. Tweeti sicer ostanejo trajno arhivirani, tako da vam ni potrebno biti zaskrbljen z brisanjem prepolnega računa (kot pri nekaterih email ponudnikih). Na desni boste našli tudi @vaše_ime, kjer se shranjujejo vsi tweeti z vašo omembo. Če imate tweetov preveč si lahko umislite tudi filter, ki ga uporabljate kar iz namizja. Namesto smetnjaka (ikone za brisanje) boste na tweetu drugih avtorjev našli še zvezdico in puščico. Zvezdica je za označevanje priljubljenih tweetov (ni ne vem kako uporabna), puščica pa je za hitro odgovarjanje na vsebino tweeta.

Kako poslati sporočilo nekomu, ki vam ne sledi

Pošiljanje direktnih sporočil je omejeno le na ‘prijatelje’, vseeno pa lahko določeno osebo kontaktirate. Pošljite jim odgovor, začenši z @njegovo_ime, in ga prosite, če vam lahko sledi, ker bi mu radi poslali direktno sporočilo. V kolikor vi sledite njemu, ga lahko prosite, če vam pošlje direktno sporočilo z email naslovom, da ga boste lahko kontaktirali v zvezi z nekimi osebnimi zadevami. Tega sporočila seveda ne bo videl celotni splet, ampak samo prejemnik.

Nepisana pravila obnašanja na Twitterju

Primer klasičnih spemarjev

Če ste prejeli sporočilo, da vam nekdo sledi prek Twitter-ja, vam ni potrebno takoj reagirati in mu slediti nazaj. Najprej preglejte njegovo osebno stran, preverite če ima kaj pametnega za povedati in če so sporočila za vas relevantna. Šele nato se odločite ali boste kliknili Follow ali ne. Preprosto ignorirajte če bo kdo izrazil negodovanje, ker mu ne sledite nazaj – takih prijateljev si tako ali tako ne želite. Meni na primer sledi portal 24ur.com, vendar jaz njim ne sledim saj nočem, da bi moj Twitter polnili s sporočili ‘Na Kmetiji prišlo do pretepa…’. Njihovi tweeti so zame popolnoma nerelevantni, verjamem pa, da imajo veliko zasledovalcev, ki jih te stvari zanimajo. Roko na srce, portal 24ur.com mi ne sledi, ker imam kaj pametnega za povedat, ampak so me dodali v upanju, da bom vrnil ‘uslugo’ in jim sledil nazaj. Še na nekaj velja biti pozoren. Spemarji obvladujejo vse komunikacijske kanale in Twitter ni nobena izjema. Bodite pozorni pri izbiri komu boste sledili, kajti vse več je profilov, ki svoje zasledovalce zasipajo z spemom. Seveda velja tudi obratno: če komu sledite, ne pričakujte, da bo tudi on sledil vam. Večina ljudi vam ne bo sledila že zaradi bojazni, da ste spemar.

Za konec še zanimivost

ilustracija Yiying Lu-ja z naslovom Fail Whale

Ne glede kako zavzeti ste, ne boste mogli slediti več kot 2000 uporabnikom. Storitev je omejena zaradi spemerjev, ki želijo slediti praktično vsakemu. To pa pomeni veliko obremenitev za serverje. Kadar serverji ne zmorejo sprocesirati vsega kar uporabniki želijo, stran enostavno pade in pojavi se (sedaj že svetovno znana) ilustracija Yiying Lu-ja z naslovom Fail Whale (padajoči kit). Ilustracija simbolno prikazuje kita, ki ga le peščica ptičev poizkuša obdržati na površju. To se ponavadi zgodi ob kakšnih večjih dogodkih ali ko Twitter pokrijejo večje televizijske hiše.

Če uporabljate Twitter mi lahko sledite: @martinpelicon – nisem spemar, kakšnih prevelikih pogruntavščin pa tudi ne gre pričakovati. Sicer je rekorder po številu uporabniških računov spletni gigant Google. Preverite na njihovem uradnem blogu.

Več o Twitterju si lahko pogledate tukaj

Sicilija – srce Mediterana

Sicilija – srce Mediterana

Otok na koncu apeninskega polotoka ni največji le po površini, velika je tudi njegova kultura in tradicija. Izjemno bogata zgodovina je za otočane prej prekletstvo kot darilo. Bolj kot njegova rodovitna prst ali ugodne klimatske razmere, je zavojevalce zanimala njegova strateška pozicija. Prvotni naseljenci naj bi se kmalu pomešali s prišleki z iberskega polotoka (domnevno Katalonci). Sožitje so najprej zmotili stari Grki, potem Kartažani in nato še Rimljani. Podajali so si jo še Vzhodni Goti, Bizantinci, Arabci in Normani. Leta 1860 jo Garibaldi priključi kraljevini Italiji. To je pustilo močan pečat tudi na jeziku, ki je povsem samostojna tvorba, ločena od italijanščine. Če govorite italijansko s sporazumevanjem ne bo težav, saj tudi starejši prebivalci tekoče govorijo uradni jezik, ki ga krasi še prav posebna mehkoba, ki jo v severni Italiji ne najdemo.

Največji mediteranski otok leži le dobra dva kilometra stran od prstov italijanskega škornja. Pravzaprav tako blizu celine, da dobiš občutek, da bi mesinsko ožino z lahkoto preplaval. Italijani že pol stoletja razmišljajo, da bi otok povezali z mostom. Na prvi pogled se zdi, da je projekt popolnoma izvedljiv, saj je svet videl celo vrsto precej daljših mostov. Poleg gostega ladijskega prometa, je tu še drugi problem. Sicilija, znana tudi po svoji vulkanski aktivnosti, se namreč od celine oddaljuje s hitrostjo dveh centimetrov na leto. Geološko aktivnost se da razumeti tudi kot simbolno dejanje, saj se Sicilijanci niso nikoli dokončno poistovetili z italijansko državo, katere del so. Separatistične ideje niso tako glasne, kot na primer pri Korzičanih, Baskih ali Kataloncih, vendar je želja po lastni državni tvorbi močno prisotna v ljudeh. Sicilija bi tako po več tisoč letni zgodovini končno postala samostojna. To Slovenci zagotovo dobro razumemo.

Sicilija je dobro transportno povezana s celino. Za obisk otoka lahko izbirate med številnimi letalskimi, ladijskimi in cestnimi povezavami. Poleg čarterskih letov iz Brnika, se lahko odločite tudi za nizkocenovne letalske prevoznike iz vseh nam bližnjih letališč sosednje Italije. Če se na pot odpravite z avtomobilom (ali kamperjem), boste morali uporabiti ladijski prevoz. Če ste raje v avtu kot na ladji, boste izbrali pristanišče Villa San Giovanni, ki vas v pol ure prepelje v tretje največje sicilijansko mesto Messino. Pri tem boste prevozili celotno dolžino apeninskega polotoka, kar iz osrčja Slovenije pomeni približno 1400 kilometrov. Avtocesta je večinoma tripasovna in dobro urejena, kar pa ne velja za zadnji del poti skozi Kalabrijo, kjer avtocesto popravljajo že vsaj 10 let, izgleda pa, kot da so šele začeli. Če ste reden uporabnik slovenskih avtocest, se boste tam počutili kot doma. Vozniki, z mazohističnimi težnjami, bodo za pot potrebovali dobrih 15 ur (preverjeno!). Ostale možnosti se ponujajo skoraj vsakih 200 kilometrov vzdolž zahodne obale. Pristanišča, kot so Genova, Livorno, Civitavecchia in Napoli, imajo trajektno povezavo z otokom najmanj enkrat dnevno.

Sicilija velja za vrt Evrope. Tu uspeva praktično vse, saj afriške temperature dopolnjujejo bogati vodni viri. Najbolj znan izvozni produkt so pomaranče, ki izjemno dobro uspevajo, menda zaradi pepelnate vulkanske prsti. Če boste imeli v prevoznem sredstvu dovolj prostora, si kupite sadiko te izjemno zanimive rastline (drevesa). Povprašajte za katero od bolj trpežnih različic, ki bo normalno preživela primorsko zimo. Problem je edino močna burja, ki dodobra razredči mesnate liste, sicer zimzelene rastline. Zelenjava je precej podobna domači, s to razliko, da normalno uspeva tudi v zimskih mesecih. Podjeten mladenič, je sredi nasada paradižnikov, uredil manjši kamp. Poleti, ko je v Evropi dovolj zelenjave in je njena cena nizka, si družinski proračun polni z turistično dejavnostjo, pozimi pa po visoki ceni v Evropo prodaja paradižnik. Kuhati se na Siciliji skoraj ne splača, saj je hrana izvrstna, pa tudi cene niso visoke. Nekoliko težje se je spoprijateljiti s kruhom, ki je na voljo v zelo majhnih enotah in je bolj primeren za bobre. Če se boste vseeno odločili za domačo kuho, si pri lokalnih ponudnikih priskrbite sveže ribe, splača pa se obiskati tudi ribjo tržnico v Palermu, ki je prava paša za oči.

Načeloma je Sicilija revna dežela z visoko stopnjo brezposelnosti. Že vrsto let je finančni trn v peti matični Italiji. Poleg kopice denarja, ki ga vlada vsako leto nameni pokrajini, rešuje problem brezposelnosti z velikim številom javnih uslužbencev. Ogromno število redarjev, policajev in orožnikov, ni posledica mafijske dejavnosti, ampak reševanje socialne stiske prebivalstva. Industrija je slabo razvita, rafinerije, ki so včasih pomenile pomemben vir prihodkov, pa se z otoka zaradi ekoloških razlogov počasi umikajo. Kmetovanje je dovolj le za osnovno preživetje in ne ponuja lagodnega življenja. Tudi ribolov se je zelo zmanjšal, zaradi velike konkurence in visokih cen pogonskih goriv. Izjema je le zahodna obala, kjer nalovijo večino evropske tune. Kljub izjemnim naravnim danostim, se zdi, da postaja glavna dobičkonosna dejavnost turizem. Velik problem predstavljajo tudi afriški migranti, ki Sicilijo izberejo kot vstopno točko v Evropo. Tukaj velja omeniti, da je naj južnejša točka Sicilije, geografsko nižje od vrha Tunizije.

Za konec še beseda o najbolj znani sicilijanski zadevi – mafiji. Če se na Sicilijo odpravljate na dopust, so vsi vaši strahovi popolnoma odveč. Nihče vas ne bo ugrabil, izsiljeval ali vas opremil s tako imenovano sicilijansko kravato. Čar mafije je prav v tem, da je nevidna. Ne sprašujte domačinov o njej, kajti to bo pomenilo konec pogovora. Nihče ne pozna nikogar, ki bi se s to dejavnostjo ukvarjal in nihče ne bo o tem javno razpravljal, še posebej ne s tujcem na ulici. Nikjer ne boste imeli občutka, da pokrajino domnevno upravljajo mračne sile, ki imajo lovke razpredene čisto povsod. Edino le v Palermu, kjer so orožniki oboroženi do zob in dobesedno štrlijo iz množice, ki hiti po vsakodnevnih opravkih minimalno oblečenih zaradi visokih temperatur. Če boste obiskali sloviti Corleone, ne pričakujte filmskih prizorov, ampak precej zaspano mesto, ki razen sumničavih pogledov domačinov ne ponuja ničesar.

Bogata zgodovina otoka je vidna na vsakem koraku

Otok na koncu apeninskega polotoka ni največji le po površini, velika je tudi njegova kultura in tradicija. Izjemno bogata zgodovina je za otočane prej prekletstvo kot darilo. Bolj kot njegova rodovitna prst ali ugodne klimatske razmere, je zavojevalce zanimala njegova strateška pozicija. Prvotni naseljenci naj bi se kmalu pomešali s prišleki z iberskega polotoka (domnevno Katalonci). Sožitje so najprej zmotili stari Grki, potem Kartažani in nato še Rimljani. Podajali so si jo še Vzhodni Goti, Bizantinci, Arabci in Normani. Leta 1860 jo Garibaldi priključi kraljevini Italiji. To je pustilo močan pečat tudi na jeziku, ki je povsem samostojna tvorba, ločena od italijanščine. Če govorite italijansko s sporazumevanjem ne bo težav, saj tudi starejši prebivalci tekoče govorijo uradni jezik, ki ga krasi še prav posebna mehkoba, ki jo v severni Italiji ne najdemo.

Sicilija ima čudovite plaže in čisto morje

Največji mediteranski otok leži le dobra dva kilometra stran od prstov italijanskega škornja. Pravzaprav tako blizu celine, da dobiš občutek, da bi mesinsko ožino z lahkoto preplaval. Italijani že pol stoletja razmišljajo, da bi otok povezali z mostom. Na prvi pogled se zdi, da je projekt popolnoma izvedljiv, saj je svet videl celo vrsto precej daljših mostov. Poleg gostega ladijskega prometa, je tu še drugi problem. Sicilija, znana tudi po svoji vulkanski aktivnosti, se namreč od celine oddaljuje s hitrostjo dveh centimetrov na leto. Geološko aktivnost se da razumeti tudi kot simbolno dejanje, saj se Sicilijanci niso nikoli dokončno poistovetili z italijansko državo, katere del so. Separatistične ideje niso tako glasne, kot na primer pri Korzičanih, Baskih ali Kataloncih, vendar je želja po lastni državni tvorbi močno prisotna v ljudeh. Sicilija bi tako po več tisoč letni zgodovini končno postala samostojna. To Slovenci zagotovo dobro razumemo.

Sicilija ima več kot 5 milijovon prebivalcev

Sicilija je dobro transportno povezana s celino. Za obisk otoka lahko izbirate med številnimi letalskimi, ladijskimi in cestnimi povezavami. Poleg čarterskih letov iz Brnika, se lahko odločite tudi za nizkocenovne letalske prevoznike iz vseh nam bližnjih letališč sosednje Italije. Če se na pot odpravite z avtomobilom (ali kamperjem), boste morali uporabiti ladijski prevoz. Če ste raje v avtu kot na ladji, boste izbrali pristanišče Villa San Giovanni, ki vas v pol ure prepelje v tretje največje sicilijansko mesto Messino. Pri tem boste prevozili celotno dolžino apeninskega polotoka, kar iz osrčja Slovenije pomeni približno 1400 kilometrov. Avtocesta je večinoma tripasovna in dobro urejena, kar pa ne velja za zadnji del poti skozi Kalabrijo, kjer avtocesto popravljajo že vsaj 10 let, izgleda pa, kot da so šele začeli. Če ste reden uporabnik slovenskih avtocest, se boste tam počutili kot doma. Vozniki z mazohističnimi težnjami, bodo za pot potrebovali dobrih 15 ur (preverjeno!). Ostale možnosti se ponujajo skoraj vsakih 200 kilometrov vzdolž zahodne obale. Pristanišča, kot so Genova, Livorno, Civitavecchia in Napoli, imajo trajektno povezavo z otokom najmanj enkrat dnevno.

Izjemno bujna vegetacija

Sicilija velja za vrt Evrope. Tu uspeva praktično vse, saj afriške temperature dopolnjujejo bogati vodni viri. Najbolj znan izvozni produkt so pomaranče, ki izjemno dobro uspevajo, menda zaradi pepelnate vulkanske prsti. Če boste imeli v prevoznem sredstvu dovolj prostora, si kupite sadiko te izjemno zanimive rastline (drevesa). Povprašajte za katero od bolj trpežnih različic, ki bo normalno preživela primorsko zimo. Problem je edino močna burja, ki dodobra razredči mesnate liste, sicer zimzelene rastline. Zelenjava je precej podobna domači, s to razliko, da normalno uspeva tudi v zimskih mesecih. Podjeten mladenič, je sredi nasada paradižnikov, uredil manjši kamp. Poleti, ko je v Evropi dovolj zelenjave in je njena cena nizka, si družinski proračun polni z turistično dejavnostjo, pozimi pa po visoki ceni v Evropo prodaja paradižnik. Kuhati se na Siciliji skoraj ne splača, saj je hrana izvrstna, pa tudi cene niso visoke. Nekoliko težje se je spoprijateljiti s kruhom, ki je na voljo v zelo majhnih enotah in je bolj primeren za bobre. Če se boste vseeno odločili za domačo kuho, si pri lokalnih ponudnikih priskrbite sveže ribe, splača pa se obiskati tudi ribjo tržnico v Palermu, ki je prava paša za oči.

Hrano kupujte na tržnici - domače in okusno

Načeloma je Sicilija revna dežela z visoko stopnjo brezposelnosti. Že vrsto let je finančni trn v peti matični Italiji. Poleg kopice denarja, ki ga vlada vsako leto nameni pokrajini, rešuje problem brezposelnosti z velikim številom javnih uslužbencev. Ogromno število redarjev, policajev in orožnikov, ni posledica mafijske dejavnosti, ampak reševanje socialne stiske prebivalstva. Industrija je slabo razvita, rafinerije, ki so včasih pomenile pomemben vir prihodkov, pa se z otoka zaradi ekoloških razlogov počasi umikajo. Kmetovanje je dovolj le za osnovno preživetje in ne ponuja lagodnega življenja. Tudi ribolov se je zelo zmanjšal, zaradi velike konkurence in visokih cen pogonskih goriv. Izjema je le zahodna obala, kjer nalovijo večino evropske tune. Kljub izjemnim naravnim danostim, se zdi, da postaja glavna dobičkonosna dejavnost turizem. Velik problem predstavljajo tudi afriški migranti, ki Sicilijo izberejo kot vstopno točko v Evropo. Tukaj velja omeniti, da je naj južnejša točka Sicilije, geografsko nižje od vrha Tunizije.

Z ribolovom ne boste obogateli, razen če ste velika (mafijska) riba

Za konec še beseda o najbolj znani sicilijanski zadevi – mafiji. Če se na Sicilijo odpravljate na dopust, so vsi vaši strahovi popolnoma odveč. Nihče vas ne bo ugrabil, izsiljeval ali vas opremil s tako imenovano sicilijansko kravato. Čar mafije je prav v tem, da je nevidna. Ne sprašujte domačinov o njej, kajti to bo pomenilo konec pogovora. Nihče ne pozna nikogar, ki bi se s to dejavnostjo ukvarjal in nihče ne bo o tem javno razpravljal, še posebej ne s tujcem na ulici. Nikjer ne boste imeli občutka, da pokrajino domnevno upravljajo mračne sile, ki imajo lovke razpredene čisto povsod. Edino le v Palermu, kjer so orožniki oboroženi do zob in dobesedno štrlijo iz množice, ki hiti po vsakodnevnih opravkih minimalno oblečenih zaradi visokih temperatur. Če boste obiskali sloviti Corleone, ne pričakujte filmskih prizorov, ampak precej zaspano mesto, ki razen sumničavih pogledov domačinov ne ponuja skoraj ničesar.

Vsi vodiči po Siciliji na enem mestu

Prenočišče si brezplačno rezervirajte na tej povezavi

Karieristi (na)padajo

Izkušnja minulega tedna me je vzpodbudila, da napišem par besed na temo (uspešnega) iskanja zaposlitve. Čeprav nisem strokovnjak na tem področju, vseeno razumem za kaj se gre pri tem športu. Znanka, ki ima že dlje časa težave z iskanjem zaposlitve, se vedno pritožuje nad delodajalci. Še tisto malo prostih delovnih mest, naj bi zasedli nesposobni kandidati, ki itak položaje (domnevno) dobijo po vezah. Jaz jo pa tolažim, da je kriza, da podjetja trenutno ne zaposlujejo in da se bo v prihodnosti zagotovo našla služba tudi zanjo. Kakšna bedarija! Poleg tega, da si sama laže, ji lažem za povrh še jaz.

Ker se v vlogi lažnivca nisem najbolje znašel, sem stvar vzel v svoje roke. Službe so vedno, tudi v krizi. Če ne drugega, se iščejo stečajni upravitelji. Človek rabi le malo volje, poguma in znanja. Volje in poguma se na žalost ne da kupiti, znanje pa v informacijski dobi ne bi smelo biti problem. Če boste v iskalnike napisali ključne besede: iskanje zaposlitve, prošnja, življenjepis (CV), zaposlitveni intervju, spremno pismo,… boste dobili materiala za cel mesec. Če razširite iskanje še na angleški jezik, boste dobri za naslednjih nekaj let.

Preden začnete z iskanjem nove/prve zaposlitve je potrebno razumeti kako deluje trg dela in kako nastane prosto delovno mesto. Podjetja imajo samo en cilj – povečevanje dobička. Zato se tudi delovno mesto ne odpre, ker pač imajo mesto še za enega, ampak zato, da bo novi zaposleni ustvarjal dobiček. Če ste to osvojili, potem boste z lahka prišli do nove zaposlitve. Delodajalcu je potrebno predstaviti samo to: kje in kako mu boste povečali dobiček, če vas bo zaposlil. Dobro preučite zaposlitveni oglas in tudi podjetje. Tako boste ugotovili kje ima podjetje problem, vi pa se boste predstavili kot rešitelj le tega. Če citiram direktorja največjega slovenskega zaposlitvene portala: ‘Dela ne dobijo najboljši kandidati, ampak najboljši iskalci’. In to drži kot pribito.

Pravilno pripravljena prošnja (uporabljajte raje besedo ‘ponudba’) vas bo zagotovo spravila na intervju. Vendar pozor! Intervjuji se močno razlikujejo, pa ne mislim na vrste intervjuja. Predvsem imam v mislih vašega sogovornika. Če kandidirate za delo v kakšnem velikem podjetju (ali državni upravi), se pripravite na klasična kadrovska vprašanja. Prebrskajte po internetu in zagotovo jih boste našli, pa še odgovore zraven. Kadrovika v veliki firmi niti ne zanima, kako boste povečali dobiček firmi, njega zanimajo samo vaši (točni) odgovori. Če boste odgovarjali kakor piše v učbeniku, potem vas bo vzel, ker ima s tem pokrit svoj hrbet. Če bo šlo z vami kaj narobe, mu bodo zagotovo očitali, koga je zaposlil. V tem primeru ima izgovor, da so ‘testi’ pokazali, da gre za pravo osebo. Druga pesem je, če greste na razgovor v manjše podjetje, kjer bo funkcijo izpraševalca opravil kar direktor sam. Njemu pa pihajte na dušo. Razložite mu svoje prednosti, predvsem pa mu povejte, kako nameravate povečati dobiček podjetja. Samo to želi slišat. Zgornja primera sta mogoče malo karikirana, vendar ste dobili pravo sliko.

Da zaključim tam kjer sem začel. Znanko sem prosil naj mi pošlje svoj življenjepis, s katerim se je do sedaj prijavljala na prosta delovna mesta in zaposlitveni oglas na katerega se želi prijaviti. Ko sem odprl njen življenjepis, mi je bilo takoj jasno zakaj je punca še vedno brez službe. Začelo se je nekako takole: ”Že od malih nog sem imela veliko veselje prekladat papirje…”. Ja, seveda. To vsi zelo radi počnemo, še posebej 30 let nepretrgoma. Zaključek je bil pa v tem smislu: ”Osnovala sem si tudi družino in se preselila v novo stanovanje.” Še boljše – to so stvari, ki delodajalcu takoj povejo, da si primeren kandidat, ki bo takoj zvišal dobiček podjetja. V glavnem – prošnjo sem spravil v red (veliko je pela tipka delete), jo prilagodil delodajalcu in čakal na rezultat. Že naslednji dan so se oglasili in jo povabili na razgovor, kjer so jo, po njenih besedah, obravnavali bolj kot kandidata za direktorja, ne pa kot kandidata za neko drugorazredno službo na banki. Ali se bo na koncu s službo izšlo ali ne, me v končni fazi niti ne zanima.

Izkušnja minulega tedna me je vzpodbudila, da napišem par besed na temo (uspešnega) iskanja zaposlitve. Čeprav nisem strokovnjak na tem področju, vseeno razumem za kaj se gre pri tem športu. Znanka, ki ima že dlje časa težave z iskanjem zaposlitve, se vedno pritožuje nad delodajalci. Še tisto malo prostih delovnih mest, naj bi zasedli nesposobni kandidati, ki itak položaje (domnevno) dobijo po vezah. Jaz jo pa tolažim, da je kriza, da podjetja trenutno ne zaposlujejo in da se bo v prihodnosti zagotovo našla služba tudi zanjo. Kakšna bedarija! Poleg tega, da si sama laže, ji lažem za povrh še jaz.

Službe so vedno, tudi v krizi.

Ker se v vlogi lažnivca nisem najbolje znašel, sem stvar vzel v svoje roke. Službe so vedno, tudi v krizi. Če ne drugega, se iščejo stečajni upravitelji. Človek rabi le malo volje, poguma in znanja. Volje in poguma se na žalost ne da kupiti, znanje pa v informacijski dobi ne bi smelo biti problem. Če boste v iskalnike napisali ključne besede: iskanje zaposlitve, prošnja, življenjepis (CV), zaposlitveni intervju, spremno pismo,… boste dobili materiala za cel mesec. Če razširite iskanje še na angleški jezik, boste dobri za naslednjih nekaj let.

Preden začnete z iskanjem nove/prve zaposlitve je potrebno razumeti kako deluje trg dela in kako nastane prosto delovno mesto. Podjetja imajo samo en cilj – povečevanje dobička. Zato se tudi delovno mesto ne odpre, ker pač imajo mesto še za enega, ampak zato, da bo novi zaposleni ustvarjal dobiček. Če ste to osvojili, potem boste z lahka prišli do nove zaposlitve. Delodajalcu je potrebno predstaviti samo to: kje in kako mu boste povečali dobiček, če vas bo zaposlil. Dobro preučite zaposlitveni oglas in tudi podjetje. Tako boste ugotovili kje ima podjetje problem, vi pa se boste predstavili kot rešitelj le tega. Če citiram avtorja zaposlitvenega priročnika: ‘Dela ne dobijo najboljši kandidati, ampak najboljši iskalci’. In to drži kot pribito.

Če kandidirate za delo v kakšnem velikem podjetju, se pripravite na klasična kadrovska vprašanja.

Pravilno pripravljena prošnja (uporabljajte raje besedo ponudba) vas bo zagotovo spravila na intervju. Vendar pozor! Intervjuji se močno razlikujejo, pa ne mislim na vrste intervjuja. Predvsem imam v mislih vašega sogovornika. Če kandidirate za delo v kakšnem velikem podjetju (ali državni upravi), se pripravite na klasična kadrovska vprašanja. Prebrskajte po internetu in zagotovo jih boste našli, pa še odgovore zraven. Kadrovika v veliki firmi niti ne zanima, kako boste povečali dobiček firmi, njega zanimajo samo vaši (točni) odgovori. Če boste odgovarjali kakor piše v učbeniku, potem vas bo vzel, ker ima s tem pokrit svoj hrbet. Če bo šlo z vami kaj narobe, mu bodo zagotovo očitali, koga je zaposlil. V tem primeru ima izgovor, da so testi pokazali, da gre za pravo osebo. Druga pesem je, če greste na razgovor v manjše podjetje, kjer bo funkcijo izpraševalca opravil kar direktor sam. Njemu pa pihajte na dušo. Razložite mu svoje prednosti, predvsem pa mu povejte, kako nameravate povečati dobiček podjetja. Samo to želi slišat. Zgornja primera sta mogoče malo karikirana, vendar ste dobili pravo sliko.

Da zaključim tam kjer sem začel. Znanko sem prosil naj mi pošlje svoj življenjepis, s katerim se je do sedaj prijavljala na prosta delovna mesta in zaposlitveni oglas na katerega se želi prijaviti. Ko sem odprl njen življenjepis, mi je bilo takoj jasno zakaj je punca še vedno brez službe. Začelo se je nekako takole: ”Že od malih nog sem imela veliko veselje prekladat papirje…”. Ja, seveda. To vsi zelo radi počnemo, še posebej 30 let nepretrgoma. Zaključek je bil pa v tem smislu: ”Osnovala sem si tudi družino in se preselila v novo stanovanje.” Še boljše – to so stvari, ki delodajalcu takoj povejo, da si primeren kandidat, ki bo takoj zvišal dobiček podjetja. V glavnem – prošnjo sem spravil v red (veliko je pela tipka delete), jo prilagodil delodajalcu in čakal na rezultat. Že naslednji dan so se oglasili in jo povabili na razgovor, kjer so jo, po njenih besedah, obravnavali bolj kot kandidata za direktorja, ne pa kot kandidata za neko drugorazredno službo na banki. Ali se bo na koncu s službo izšlo ali ne, me v končni fazi niti ne zanima.

Priporočljivo branje:

Priročnik ‘Kako uspešno iskati zaposlitev?‘

Priročniki za uspešno iskanje zaposlitve (v angleškem jeziku)

V navzkrižnem ognju

Google vstopa na trg operacijskih sistemov

Pred dnevi je spletni gigant Google obelodanil svoj novi projekt, o katerem se je zadnja leta veliko špekuliralo. Sedaj je uradno: Google bo v sredini prihodnjega leta na trg poslal svoj operacijski sistem imenovan po brskalniku Chrome. Google Chrome OS je resen napad na zadnjo Microsoftovo trdnjavo – Windowse. Google je sicer že pred tem izdelal odprtokodni operacijski sistem Android, ki je namenjen uporabi na mobilnih telefonih.

Pestra ponudba cenovno ugodnih mini prenosnikov

Po besedah Googlovih predstavnikov, naj bi se za ta korak odločili na podlagi upeha brskalnika Chrome, ki ima okrog 30 milijonov rednih uporabnikov. Z Google Chrome OS želijo dominirati trgu tako imenovanih netbookov, ki so v letošnjem letu postali pravi hit (verjetno je k temu pripomoglo padanje cen). Operacijski sistem bo odprtokodni, nizkokilažni in predvsem nepotraten, kar naj bi pripomoglo k hitrosti računalnika. Želja je, da bi od zagona netbooka do deskanja po spletu, minilo vsega nekaj sekund. Sistem naj bi bil do uporabnika izjemno prijazen, s tradicionalno Googlovsko minimalnostjo. Poseben poudarek naj bi namenili tudi varnosti. Google Chrome OS bo v prvi vrsti namenjen tistim, ki večino časa preživijo na spletu. Google sicer ni nikjer jasno navedel, da bo zadeva brezplačna, vendar verjamem, da bodo ostali zvesti svoji tradiciji. Če bo vse našteto držalo, potem bomo težko čakali prihodnjo jesen.

Večina proizvajalcev računalniške opreme pozdravlja Googlovo idejo

Googlov projekt so že podprli nekateri največji proizvajalci strojne opreme – Acer, Asus, HP, Lenovo, Qualcomm in Texas instruments. Uradnega stališča še ni iz Intela in Della. Poleg proizvajalcev strojne opreme, se je skupini pridružil še Adobe, kar pomeni, da bo Chrome OS zagotovo podpiral Flash, vliva pa tudi upanje za pakete Adobe CS, katerih uporaba na Linuxih trenutno ni mogoča.

Microsoft agresivno v boj

Naključje ali ne, Microsoft je le nekaj tednov prej lansiral svoj novi iskalnik Bing, ki naj bi Googlu zadal enega večjih udarcev v sektorju spletnih iskalnikov. Take (povečini neuspešne) napade, smo že videli. Zadnji resnejši je bil s strani bivših Googlovcev, ki so razvili iskalnik Cuil. Iskalnik je bil deležen veliko pompa, vendar se je iz njega rodila le drobcena miš. O tem, kako zelo si Microsoft želi večjega dela oglaševalsko-iskalniške pogače, govori tudi dejstvo, da Bing ni njihov prvi iskalnik. Je pa prvi njihov projekt (vsaj tako se zdi), ki ni vezan na ostale njihove spletne dejavnosti. Seveda pa bo Bing implementiran v vse Microsoftove zadeve, kar pomeni ogromen doseg uporabnikov. Še vedno aktualni iskalnik Microsoft Live Search je nekoliko zgubil identiteto, ko so ga v želji ponuditi celovito rešitev, zvezali z Hotmailom, MSN-jem (tudi iskalnik!) in (kvazi) spletno skupnostjo Windows Live.

Google z naskokom prvi

Ena lastovka sicer še ne prinese pomladi, vendar so podatki za začetnika kar vzpodbudni. V juniju je Bing imel kar 5.31% tržni delež, kar ga uvršča na tretje mesto. Prepričljivo seveda vodi Google z 81.22%, na drugem mestu pa se še drži zimzeleni Yahoo z 9.21% deležem. Vidnejši delež imajo še AOL (1.74%), Ask (0.84%), Microsoft Live Search (0.66%) in AltaVista (0.06%). Vsi ostali ponudniki so se stlačili v vsega 0.18%.

Boj za prevlado je v polnem zamahu

Tudi na področju brskalnikov vihra prava mala vojna. Poleg večnih rivalov, Googla in Microsofta, sta tukaj še dva vidnejša akterja. Eden je med uporabniki izjemno priljubljeni Firefox, drugi pa razveseljuje predvsem uporabnike Applovih računalniških enot. Uspeh Firefoxa gre iskati predvsem v njegovi jasni strategiji – postati alternativa Explorerju. Seveda brez kakovostnega produkta Firefox nikoli ne bi uspel. O Safariju težko kaj rečem, ker ga nisem nikoli dodobra stestiral, sem pa zaprisežen uporabnik Chroma, ki se je najbolje približal moji ideji idealnega brskalnika. Tukaj velja omeniti še Netscape (ni več v razvoju) in Opero, ki pa kljub dokaj dobremu brskalniku ni bila deležna večjega uspeha. Zadnji podatki na področju brskalnikov kažejo naslednjo sliko. Največji delež med uporabniki ima še vedno Microsoft Internet Explorer (65.50%), sledi mu Firefox (22.51%) in Safari (8.43%). Manjši delež imajo Chrome (1.80%), Netscape (0.74%) in Opera (0.72%). Ostali zavzemajo vsega 0.28%, velja pa omeniti, da se brskalniki za mobilne enote strmo dvigujejo po lestvici (Opera Mini, Microsoft Pocket Internet Explorer, BlackBerry ), med Top 10 pa najdemo tudi igralno konzolo PlayStation.

Kje se bo zgodba končala?

V katero smer se bodo vse te zgodbe razpletle, je praktično nemogoče napovedat. Google je zagotovo sposoben pripraviti operacijski sistem, ki bo lahek, zmogljiv in enostaven za uporabo. Vendar bo to dovolj, da bodo stare pse naučili novih trikov? Večina ljudi se raje oklepa stvari na katere so navajeni, kot da bi poizkusili nekaj novega, boljšega. Pravzaprav je v enakem položaju tudi Microsoft. Sedaj, ko nas je Google dobesedno priklenil nase, se bomo težje odločali za neke nove (grafično privlačnejše) iskalnike. Seveda so tukaj še drugi ponudniki, vendar je na dolgi rok to vedno tekma le dveh. In če bi se moral opredeliti do teh dveh, bi zagotovo svoj denar stavil na Microsoft in Google.

Priporočljivo branje:
Vse o največjem internetnem podjetju na svetu

Ryanair – nizkocenovnik z visokimi cenami?

Ryanair – nizkocenovnik z visokimi cenami?

Potrošniki so se zagotovo razveselili nizkocenovnih letalskih družb, ki kot gobe po dežju rastejo po Evropi in tudi svetu. Letenje še vedno velja za najbolj varno obliko transporta, če primerjamo število prepeljanih potnikov s številom nesreč z najhujšim izidom. Obenem pa je tudi najhitrejše, saj ste v dobrih dveh urah kjerkoli v Evropi. Za varnost je v Evropi precej dobro poskrbljeno, saj mora tudi najmanjši letalski prevoznik spoštovati stroge evropske predpise. Tukaj je predvsem pomembno, da je letalo tehnično brezhibno. Nesreče se seveda dogajajo, vendar je možnosti za napake v Evropi precej manj, kot na primer v Afriki ali Aziji.

Zagotovo ste veliko slišali ali prebrali o irski letalski družbi Ryanair. Velja za precej neuglednega delodajalca, saj njegovi zaposleni niso med bolje plačanimi v panogi, delajo pod slabimi pogoji in menda si morajo stevardese same plačati delovno uniformo. Ker ne poznam nikogar, ki bi tam delal, težko potrdim ali zanikam zgornje trditve. Verjamem pa, da so se v želji zmanjšati stroške na ničlo, odločili za nekatere radikalne poteze. Michael O’Leary, izvršni direktor družbe, je v enem svojih govorov napovedal, da razmišljajo tudi o zaračunavanju uporabe straniščnih prostorov na njihovih letalih.

Kakorkoli – Ryanair ostaja najugodnejši letalski prevoznik. Pogoj je, da ste pri nakupu kart in med samim letom pozorni na pasti, ki so nastavljene z namenom, da od potnika izmolzejo kakšen evro ali dva. V nadaljevanju je predstavljenih nekaj napotkov, ki se jih velja držati, če želite od leta iztržiti največ, plačati pa najmanj.

Karte kupujte direktno na njihovi spletni strani in ne prek posrednikov. Če imate že v naprej določen datum potovanja, potem začnite spremljati cene čim prej, saj se le-te dnevno spreminjajo, ponavadi navzgor. Last minute sistem se pri Ryanair ne obnese, letalske karte bodo dan ali dva pred letom bistveno dražje kot so bile še pred nekaj tedni. Če imate dovolj časa in se vam trenutne cene zdijo visoke – počakajte še malo, morda se vam nasmehne sreča. To se dogaja konstantno. Potovanja okrog praznikov ali kakšnih pomembnih dogodkov bodo dražja, saj pri Ryanair spremljajo koledarje vseh držav v katere letijo. Primer: če iz Londona letite v Treviso dan ali dva pred beneškim karnevalom, potem boste plačali zelo visoko ceno, pa tudi če karto kupite za leto v naprej.

Idealno je, da se za potovanje odločite v naprej, brez določenega datuma. Če najdete odlično ponudbo, jo takoj zgrabite. Cene se utegnejo hitro spremeniti, dopust v službi in prenočišče si lahko rezervirate kasneje. Cene so včasih tako smešne, da vam praktično ne bo žal tistih par evrov, tudi če se potovanja ne boste udeležili. Najnižja cena, ki sem jo plačal za povratno karto, je bila 10 funtov (vključno z letališkimi taksami in vsem ostalim). To pa že menda lahko pogrešate, če se na pot iz kakršnihkoli razlogov ne odpravite.

Ko boste na spletni strani našli datum in ponudbo, ki vam ustreza, velja biti še posebno previden. Cena leta, ki je predstavljena, ni končna, razen če zraven piše ’special offer’ (v tem primeru so takse že vključene v ceno).

Primer: izračun za povratno karto Trst – London

Cena v eno smer: 14.99€

Spletni Check-In: 5.00€

Letališke takse (Trst): 19.30€

Cena karte za nazaj: 14.99€ (cena se lahko razlikuje od prve)

Spletni Check-In: 5.00€

Letališke takse (London): 32.59€

Skupaj: 91.87€

To pa še ni vse! V naslednjem koraku spletnega nakupa vam ponudijo zavarovanje, ki ga seveda na potrebujete (naročite si brezplačno zdravstveno kartico preko spletne strani ZZZS). Če se vseeno odločite za Ryanair zavarovanje, boste odšteli 17.30€ (za Veliko Britanijo). Označiti morate tudi koliko prtljaga boste vzeli s seboj na letalo. Predlagam, da označite ‘0 Bags’ – to pomeni, da boste na letalo nesli le ročno prtljago. Za krajša potovanja bo ročna prtljaga dovolj. Kovček (nahrbtnik) mora biti v tem primeru manjši od 55cm x 40cm x 20cm. Če boste vzeli večji kovček, ga boste morali oddati na Check-inu. To vas bo stalo še 20€ (10 v vsako smer). Tretja zadeva je tako imenovan ‘priority boarding’. Če želite biti med prvimi na letalu in si tako (domnevno) zagotoviti boljše mesto, potem vas bo to prišlo dodatnih 6€ (3 v vsako smer). Pazite – med zadnjim potnikom pri ‘priority’ in prvim v klasični čakalni vrsti, ne bo nobene razlike.

Plačilo na spletni strani je možno le s kreditno kartico. Tudi tukaj lahko pričakujete podražitve. Če imate to srečo, da imate kartico Visa Electron, potem za vaše plačilo ne boste plačali provizije. Za vse ostale kartice boste morali dodati še 10€ (če je potnikov več, boste za vsakega odšteli 10€, kljub temu, da gre samo za eno plačilo!). Še dodatni evro vas bo stal potrditveni SMS, ki ga boste prejeli na vaš mobilnik. Seveda če to želite, v nasprotnem primeru bo potrditev na vaš email naslov čisto dovolj. Plačilo poteka preko varne SSL povezave, tako da kakšnih problemov z dajanjem svoje številke ni pričakovati. Do sedaj nisem imel nikoli nobenih problemov, tako da smatram nakup preko Ryanair kot varen.

V kolikor vas potuje več, je dobro preveriti kakšna je cena leta za posameznika in kakšna za skupino. Cene znajo biti precej različne, zato bo mogoče potrebno rezervacije opraviti posamezno in tako privarčevati kakšen €. Če potujete z otroci, jih prijavite kot odrasle. Otroci imajo avtomatsko ceno 20€, kar je velikokrat dražje od redne cene leta. Preverjeno – zaradi tega vam ne bojo nič komplicirali.

Na letalu je zagotovljena hrana in pijača, ki pa jo morate, za razliko od drugih prevoznikov, plačati. Ponudili vam bodo tudi razne izdelke (duty free varjanta), ter srečke njihove loterije. Če ravno nimate preveč denarja, vse te navlake ne boste potrebovali. V miru se zleknite, preberite Ryanair revijo (brezplačno!) in uživajte v letu. Vsa letala so Boeingova (model 737-800), Ryanair pa se lahko pohvali z najmlajšo floto v Evropi. Še na dobra lastnost je točnost letal, saj je po raziskavi (ne vem sicer, kdo jo je naročil!) v letu 2008, Ryanair zasedel prvo mesto. Tudi prtljago redko izgubljajo, čeprav je to bolj odvisno od letaliških delavcev.

Nam najbližja letališča kamor pristaja Raynair so: Trst, Treviso, Celovec, Graz, Balaton in Pula. Upoštevajte še to, da letijo na nekoliko manj znana in bolj oddaljena letališča. To pomeni, da je potrebno v svoj budget vkalkulirati tudi prevoz iz letališča v center mesta in nazaj. Tudi ure letov znajo biti precej nenavadne, tako ne bo nič nenavadnega, da v svoj hotel ne boste prišli pred polnočjo.

Če boste za svojo destinacijo izbrali London, lahko več o tem velemestu preberete tukaj. Za rezervacijo hotelov priporočam Booking.com. Več o Ryanair si preberite na njihovi spletni strani ali pobrskajte po knjižnih policah. Seznam vseh nizkocenovnikov (v Evropi jih je več kot 100!) najdete na tej povezavi.

Pestra ponudba nizkocenovnih prevoznikov

Potrošniki so se zagotovo razveselili nizkocenovnih letalskih družb, ki kot gobe po dežju rastejo po Evropi in tudi svetu. Letenje še vedno velja za najbolj varno obliko transporta, če primerjamo število prepeljanih potnikov s številom nesreč z najhujšim izidom. Obenem pa je tudi najhitrejše, saj ste v dobrih dveh urah kjerkoli v Evropi. Za varnost je v Evropi precej dobro poskrbljeno, saj mora tudi najmanjši letalski prevoznik spoštovati stroge evropske predpise. Tukaj je predvsem pomembno, da je letalo tehnično brezhibno. Nesreče se seveda dogajajo, vendar je možnosti za napake v Evropi precej manj, kot na primer v Afriki ali Aziji.

Šef Ryanair-a Michael O'Leary

Zagotovo ste veliko slišali ali prebrali o irski letalski družbi Ryanair. Velja za precej neuglednega delodajalca, saj njegovi zaposleni niso med bolje plačanimi v panogi, delajo pod slabimi pogoji in menda si morajo stevardese same plačati delovno uniformo. Ker ne poznam nikogar, ki bi tam delal, težko potrdim ali zanikam zgornje trditve. Verjamem pa, da so se v želji zmanjšati stroške na ničlo, odločili za nekatere radikalne poteze. Michael O’Leary, izvršni direktor družbe, je v enem svojih govorov napovedal, da razmišljajo tudi o zaračunavanju uporabe straniščnih prostorov na njihovih letalih.

Kakorkoli – Ryanair ostaja najugodnejši letalski prevoznik. Pogoj je, da ste pri nakupu kart in med samim letom pozorni na pasti, ki so nastavljene z namenom, da od potnika izmolzejo kakšen evro ali dva. V nadaljevanju je predstavljenih nekaj napotkov, ki se jih velja držati, če želite od leta iztržiti največ, plačati pa najmanj.

Last minute sistem se pri Ryanair ne obnese

Karte kupujte direktno na njihovi spletni strani in ne prek posrednikov. Če imate že v naprej določen datum potovanja, potem začnite spremljati cene čim prej, saj se le-te dnevno spreminjajo, ponavadi navzgor. Last minute sistem se pri Ryanair ne obnese, letalske karte bodo dan ali dva pred letom bistveno dražje kot so bile še pred nekaj tedni. Če imate dovolj časa in se vam trenutne cene zdijo visoke – počakajte še malo, morda se vam nasmehne sreča. To se dogaja konstantno. Potovanja okrog praznikov ali kakšnih pomembnih dogodkov bodo dražja, saj pri Ryanair spremljajo koledarje vseh držav v katere letijo. Primer: če iz Londona letite v Treviso dan ali dva pred beneškim karnevalom, potem boste plačali zelo visoko ceno, pa tudi če karto kupite za leto v naprej.

Cene so včasih prav smešne

Idealno je, da se za potovanje odločite v naprej, brez določenega datuma. Če najdete odlično ponudbo, jo takoj zgrabite. Cene se utegnejo hitro spremeniti, dopust v službi in prenočišče si lahko rezervirate kasneje. Cene so včasih tako smešne, da vam praktično ne bo žal tistih par evrov, tudi če se potovanja ne boste udeležili. Najnižja cena, ki sem jo plačal za povratno karto, je bila 10 funtov (vključno z letališkimi taksami in vsem ostalim). To pa že menda lahko pogrešate, če se na pot iz kakršnihkoli razlogov ne odpravite.

Ko boste na spletni strani našli datum in ponudbo, ki vam ustreza, velja biti še posebno previden. Cena leta, ki je predstavljena, ni končna, razen če zraven piše ’special offer’ (v tem primeru so takse že vključene v ceno).

Primer: izračun za povratno karto Trst – London

Cena v eno smer: 14.99€

Spletni Check-In: 5.00€

Letališke takse (Trst): 19.30€

Cena karte za nazaj: 14.99€ (cena se lahko razlikuje od prve)

Spletni Check-In: 5.00€

Letališke takse (London): 32.59€

Skupaj: 91.87€

Ne pustite se prepeljati žejne čez vodo

To pa še ni vse! V naslednjem koraku spletnega nakupa vam ponudijo zavarovanje, ki ga seveda na potrebujete (naročite si brezplačno zdravstveno kartico preko spletne strani ZZZS). Če se vseeno odločite za Ryanair zavarovanje, boste odšteli 17.30€ (za Veliko Britanijo). Označiti morate tudi koliko prtljaga boste vzeli s seboj na letalo. Predlagam, da označite ‘0 Bags’ – to pomeni, da boste na letalo nesli le ročno prtljago. Za krajša potovanja bo ročna prtljaga dovolj. Kovček (nahrbtnik) mora biti v tem primeru manjši od 55cm x 40cm x 20cm. Če boste vzeli večji kovček, ga boste morali oddati na Check-inu. To vas bo stalo še 20€ (10 v vsako smer). Tretja zadeva je tako imenovan ‘priority boarding‘. Če želite biti med prvimi na letalu in si tako (domnevno) zagotoviti boljše mesto, potem vas bo to prišlo dodatnih 6€ (3 v vsako smer). Pazite – med zadnjim potnikom pri ‘priority’ in prvim v klasični čakalni vrsti, ne bo nobene razlike.

Med zadnjim potnikom ‘priority’ in prvim v klasični vrsti, ne bo nobene razlike.

Plačilo na spletni strani je možno le s kreditno kartico. Tudi tukaj lahko pričakujete podražitve. Če imate to srečo, da imate kartico Visa Electron, potem za vaše plačilo ne boste plačali provizije. Za vse ostale kartice boste morali dodati še 10€ (če je potnikov več, boste za vsakega odšteli 10€, kljub temu, da gre samo za eno plačilo!). Še dodatni evro vas bo stal potrditveni SMS, ki ga boste prejeli na vaš mobilnik. Seveda če to želite, v nasprotnem primeru bo potrditev na vaš email naslov čisto dovolj. Plačilo poteka preko varne SSL povezave, tako da kakšnih problemov z dajanjem svoje številke ni pričakovati. Do sedaj nisem imel nikoli nobenih problemov, tako da smatram nakup preko Ryanair kot varen.

V kolikor vas potuje več, je dobro preveriti kakšna je cena leta za posameznika in kakšna za skupino. Cene znajo biti precej različne, zato bo mogoče potrebno rezervacije opraviti posamezno in tako privarčevati kakšen €. Če potujete z otroci, jih prijavite kot odrasle. Otroci imajo avtomatsko ceno 20€, kar je velikokrat dražje od redne cene leta. Preverjeno – zaradi tega vam ne bojo nič komplicirali.

Notranjost letala

Na letalu je zagotovljena hrana in pijača, ki pa jo morate, za razliko od drugih prevoznikov, plačati. Ponudili vam bodo tudi razne izdelke (duty free varjanta), ter srečke njihove loterije. Če ravno nimate preveč denarja, vse te navlake ne boste potrebovali. V miru se zleknite, preberite Ryanair revijo (brezplačno!) in uživajte v letu. Vsa letala so Boeingova (model 737-800), Ryanair pa se lahko pohvali z najmlajšo floto v Evropi. Še na dobra lastnost je točnost letal, saj je po raziskavi (ne vem sicer, kdo jo je naročil!) v letu 2008, Ryanair zasedel prvo mesto. Tudi prtljago redko izgubljajo, čeprav je to bolj odvisno od letaliških delavcev.

Čakalnica tržaškega letališča

Nam najbližja letališča kamor pristaja Raynair so: Trst, Treviso, Celovec, Graz, Balaton in Pula. Upoštevajte še to, da letijo na nekoliko manj znana in bolj oddaljena letališča. To pomeni, da je potrebno v svoj budget vkalkulirati tudi prevoz iz letališča v center mesta in nazaj. Tudi ure letov znajo biti precej nenavadne, tako ne bo nič nenavadnega, da v svoj hotel ne boste prišli pred polnočjo.

Gremo!

Če boste za svojo destinacijo izbrali London, lahko več o tem velemestu preberete tukaj. Za rezervacijo hotelov priporočam Booking.com. Več o Ryanair si preberite na njihovi spletni strani ali pobrskajte po knjižnih policah.
Seznam vseh nizkocenovnikov (v Evropi jih je več kot 100!) najdete na tej povezavi. Pa prijeten let!

Mikrobloganje postaja vse večji hit

Poleg Facebooka, ki je postal že stalnica sodobnega vsakdana, se popularnost strmo dviga tudi Twitterju. Twitter predstavlja enostavno platformo za mikrobloganje, saj ima avtor na voljo samo 140 znakov za posamezen vnos.

Ste že na Twitterju?

Posamezni vnos naj bi odgovoril na preprosto vprašanje ‘Kaj počneš?’ (ang.: ‘What are you doing?’) z namenom obveščanja vseh tistih, ki vam sledijo. Obratno – lahko tudi vi sledite svojemu prijatelju, znancu ali komurkoli, ki ima usvarjen svoj Twitter profil.

Sicer ima Twitter ‘komaj’ 14 milijonov uporabnikov (Facebook že 200 milijonov), vendar se število uporabnikov širi z nezadržno hitrostjo. V marcu 2009 se je mesečni obisk Facebook povečal iz 91 na 114 mio različnih uporabnikov, kar predstavlja 14,4% rast. V istem obdobju se je število različnih uporabnikov skupnosti Twitter povečalo iz 14 na 19 mio, kar predstavlja kar 38,6% rast. Te številke so še bolj impresivne na letni ravni, saj predstavlja letna rast uporabnikov Twitter kar neverjetnih 1.192 %.

Toda Twitter ni nevaren samo za Facebook. Tudi kralj iskanja Google ne more ostati popolnoma miren. Twitter namreč predstavlja izredno bogat temelj za iskalnik prihodnosti. Ravno te dni so napovedali, da iskalnik ne bo več preiskoval samo “tweetov”, ampak tudi strani, na katere vodijo objavljene povezave. S tem na področju iskanja vzpostavljajo dve pomembni novosti – eno je iskanje v realnem času, drugo pa iskanje na podlagi ugleda posameznikov.

Priporočljivo branje: Twitter Tips, Tricks, and Tweets

Prva blagovna znamka z vrednostjo 100 milijard dolarjev

Najmočnejša blagovna znamka na svetu

Zadnja raziskava BrandZ je razkrila, da je blagovna znamka Google prva v zgodovini presegla mejo 100 milijard dolarjev. Samo v zadnjem letu je znamka pridobila več kot 16% vrednosti. Googlu sledita še en računalniški gigant Microsoft in zimzelena Coca-cola, ki je prejšnja leta kraljevala na tem položaju.
Kljub težjim ekonomskim razmeram, se je v preteklem letu skupna vrednost stotih najboljših blagovnih znamk povečala za 2%. Izpostaviti velja še to, da je bilo leto 2008 na tem področju zelo stabilno, saj se je 85 blagovnih znamk znašlo na tem seznamu tudi leto prej.

V Evropi kraljuje Vodafone

Največji preskok so v svetovnem merilu naredile blagovne znamke China Merchants Bank, BlackBerry in Amazon, najvišje uvrščena evropska blagovna znamka je na 9. mestu britanski Vodafone, sledita BMW na 18. in Tesco na 21. mestu.

Hitra prehrana - odgovor potrošnikov na recesijo?

Raziskava je tudi pokazala, da bo dobro leto predvsem za verige s hitro prehrano ter proizvajalce tobačnih in alkoholnih izdelkov. Vzroke gre iskati predvsem v recesiji. Z letom prej je tako McDonald’s pridobil 34%, Marlboro 33%, Budweiser 23%, Johnnie Walker pa kar 42% povečanje vrednosti blagovne znamke.

Gledano na posamezne kategorije je najvišji skok doživela mobilna telefonija (28%), sledita ji kategoriji pijač in kave. Največji padec, kar 48%, je zabeležil zavarovalniški sektor, nič boljše je ni odnesel avtomobilski sektor z 22% odklonom.

Priporočljivo branje: BrandSimple: How the Best Brands Keep it Simple and Succeed